Že par let (s točnimi datumi se ne bom obremenjevala) velja v Sloveniji t.i. "Kebrov zakon", zakon o omejevanju alkohola. Danes že ptički na veji čivkajo, kako in kaj točno zavzema to "omejevanje". Med drugim tudi "ni dovoljeno točenje alkoholnih pijač po izteku delovnega časa lokala in NI dovoljena strežba mladoletnim osebam in osebam, ki kažejo znake vinjenosti".

Torej! Kako se potem zgodi, da vinjeni voznik povzroči prometno nesrečo? Kje je podpiral šanke in stresal vase opojno kapljico? Najbrž ne doma, v zasebnosti svojega doma, ker potem verjetno ne bi sedel v avto in se odpeljal namensko povozit nekoga do smrti.

Kako si torej lokali še vedno "dovolijo", da vinjenim strežejo alkohol? Resda, kot je rekla ena lastnica določenega lokala v Sloveniji, natakarji niso psihologi, da bi znali oceniti človeka na prvi pogled, je ali ni že dovolj pijan, da bi mu smeli še postreči z alkoholom. Ampak po moje pa ja ve, da če mu postreže že deseti ali ne vem keri kozarec po vrsti, sigurno človek ni več trezen. Celo zdravniki "priporočajo" enega, ali maksimum dva kozarčka vina na dan. Za zdravje. Menda.

In za nekoga, ki je cel večer, oziroma skoraj do jutra, "žrl" (oprostite, ne morem rečt drugače) v nekem lokalu, mislim da bi ta tudi moral odgovarjati. Lokal, namreč. Resda lahko marsikdo reče, da ni nujno, da je nekdo pil na določenem mestu več ur, ampak je vmes menjal lokacijo. Težko bi blo dokazat, ja. Pa vseeno. Neka pravica ja more obstajat. Al kaj? In po moje drži, če bi se lokali držali svojega delovnega časa in zaprli svoja vrata, kot je določeno, bi mogoče bilo vsaj malenkost manj teh grozot na cesti. Lahko pa bi res tudi kafiči imeli svoj alko-test in bi njihovi gostje, mogoče tudi malo za šalo, preverili svoje stanje alkoholiziranosti.

In sprašujem se, kje so inšpektorji v teh primerih! Je kdo od vas že kdaj doživel, da bi v lokal, kjer si sedel še po uradnem zaprtju, vstopil tržni inšpektor? Ali pa kar tako, vmes, zaradi splošne kontrole. Jaz osebno še nikoli, niti nisem slišala, da bi se to dogajalo v moji okolici.

Kar nekaj blogov sem že prebrala na temo alkohola in njihovih uporabnikov, in ne morem verjet, kako smo pravzaprav večinoma vsi PROTI alkoholu in njegovi uporabi. Kako se potem še vedno dogaja, da pride do takih tragedij? In najbolj žalostno je ravno to, da ljudje mislijo, da bodo z alkoholom zbrisali kruto resničnost svojega življenja, saj ponavadi se napijejo ravno iz obupa in žalosti. Ampak alkohol temu obupu samo še doda sovraštvo in tegobo. Kar pripelje do situacij, ki smo jim dnevno priča, če ne drugače, preko tv ekranov.

In potem se zgodi celo tako, da povzročitelj ostane živ. Kakšna pravica je na tem svetu? Mogoče pa zato, ker mu je Bog namenil hujšo kazen? Res, roke pravice itaki ponavadi v takih primerih zatajijo, saj dobi tak "kriminalec" le 3-5 let zaporne kazni. Ampak ni pa ga hujšega, ko ga ljudje obsojajo, s prstom kažejo za njim, za vedno je zaznamovan. In če je koliko kaj človeško bitje, do konca svojega življenja nosi v sebi krivdo in sram, da je po malomarnosti, zaradi svoje sebičnosti, ubil nedolžne ljudi, ponavadi celo take, ki so komaj v razcvetu svojega življenja. Mogoče se potem alkohola niti dotakne ne več. Ampak škoda, za kakšno ceno!

A ni to grozna preizkušnja v življenju? Ko se ves nervozen pripravljaš na prvi razgovor za novo službo. Ne veš, kako bi se oblekel, da bi naredil vtis. Ne veš, kaj pravzaprav pričakujejo od tebe, da boš rekel. In najslabše je ravno to, da pričakujejo, da boš že kar vse znal. Pričakujejo, da imaš na področju, za katerega se prijavljaš na delovno mesto, že ne vem koliko let izkušenj. Da boš vedel vse točno, kako poteka delo v njihovem podjetju, da boš lahko že prvi dan v tej novi službi sedel na delovno mesto in delal točno tisto, kar bodo oni hoteli.

Pa, ljudje božji, saj se nismo že vsi rodili z znanjem in izkušnjami. Predvsem pa, nismo vsi jasnovidni, da bi točno vedeli, kaj in kako se dela v neki firmi. Nekateri hodijo v šolo polovico svojega življenja ravno zato, da pokažejo tisti papir, s katerim so si priučili naziv dipl. pred svojim imenom. Ampak ker nimajo delovnih izkušenj, v podjetju "nimajo kaj iskat". Danes očitno več ni človeka, ki bi bil pripravljen nekoga vpeljati v posel, ga naučiti osnove delovnega procesa neke firme.

Ali tista diploma, papir, ki potrjuje, da ste si z dolgoletnim študijem pridobili določeno znanje, danes sploh kaj pomeni? Izkušnje, znanje, ter predvsem veze in naveze, ti danes prinesejo "denar". Če teh ni, si "mrzel«. Težko je najti službo, predvsem nekaj, kar bi z veseljem opravljal. Še posebej, če za to nimaš potrebne kvalifikacije. Tako je to.

Koliko vas je dejansko dobilo službo na osnovi izobrazbe? In kdo od vas jo je dejansko dobil preko poznanstva in vez? Me zanima. Kar tako.

Ironija pri hujšanju je ravno v tem, da jemo veliko hrane, ki ponavadi na shujševalno kuro vpliva ravno nasprotno. Samo pomislite, ko ste nazadnje za kosilo pojedli samo skledo zeleno solate, čez nekaj ur pa ste se počutili, da bi pojedli vola... In takrat bi pojedli tudi dva, če treba. Lakota je resna, psihična potreba, ki je ne moremo kar izpodriniti iz zavesti. Torej, pojejmo nekaj, a nafilajmo se s hrano, ki nas bo zasitila tudi za več ur. Nafilajmo se z vlakninami!

Jajca so, verjeli ali ne, velik vir beljakovin za potešitev lakote. 2 jajca vsaj 5x na teden za zajtrk. Tako priporočajo. Vam ni? Pa ga nadomestite z nizkokaloričnim jogurtom, ki vsebuje veliko "zajtrku-prijaznih" proteinov.

Mandeljni vsebujejo zdrave mononenasičene kisline , telesu prijazne maščobe, ki vas nasitijo za več ur. Niso ravno čisto brez kalorij, zato pazite na količino (28 kom je približno 170 kal).

Nekaj rezin avokada z malo limoninega soka je bogato, zadovoljivo in polno pomembnih hranil, vključno z mononenasičenimi maščobami, vitamini in minerali. Ni popolnoma brez kalorij, a nekaj rezin vsebuje 50-75 kal.

Jabolka. Kaj reči o tem "pregrešnem" sadju? Vsem nam je poznan pregovor "Eno jabolko na dan, odžene zdravnika stran."

Ovsena kaša vsebuje ogromno količino topnih vlaknin, ki upočasnijo prebavo in vas nasitijo za več ur.

In še kikirikijevo maslo, ki navkljub imenu, kikirikiji niso oreščki, temveč stročnice. Vendar je treba upoštevati, da konzumiramo tisto naravno kikirikijevo maslo, ker ima manj dodanih sladkorjev. Namažimo ga na rezine jabolka in bomo siti dlje časa.

No, pa gremo hujšat!

Ok, torej sem tudi jaz nasedla mamljivi ponudbi kataloga Bakker, kjer prodajajo rože, grmovja in drevja za vaš vrt. Kdor je že imel to »čast«, da je videl, kako izgleda njihova vaba za pridobitev kupcev, bo vedel o čem govorim.

Torej, v katalogu je prekrito polje, katerega spraskaš in pod njim se pojavi določena koda, in ta koda pomeni, da si poleg svojega naročila zaslužiš še kako »posebno« darilo. Seveda naredim to in prikaže se mi koda, ki pomeni, da sem si »prislužila« nagrado, 5 izdelkov, vsi so naslikani na naslovnici kataloga in zdi se mi fajn, da bi te predmete dobila praktično zastonj, oziroma z naročilom neke rože ali grma iz kataloga. Ti predmeti so bili: aparat za kavo, digitalni fotoaparat, ženska ročna ura, prenosni telefonski aparat in merilec temperature oz. vlage v enem. Fino! In »nebodilena«, prilepim to kodo na naročilnico in naročim še japonski javor, ki si ga že dolgo želim v svojem vrtu.

Naročilnico sem oddala nekje sredi avgusta in danes, torej sredi oktobra, pride ta, tako težko pričakovani »paket«. Najprej zagledam japonski javor. Veja dolga približno 1 meter, na njej pa ene par posušenih listov. Vsi gledamo »drevo«, in ne vemo, bi se smejali ali jokali. Korenina sicer izgleda še živa, torej si mislim, mogoče more tako biti, saj je konec koncev jesen in jeseni ponavadi listi odpadejo z dreves.  Hm, ja...

Nato iščemo darila, zaradi katerih sem pravzaprav sploh naročila ta »prekrasen« javor. Najdemo majhen paketek v približni velikosti 20x15x4 cm. Odprem škatlico in v njej najdem... paket igralnih kart, budilka, mini ročna ura, kozmetično ogledalce (celo tako, da je na eni strani navadno ogledalo, na drugi pa povečevalno, vau!), ter še neke vrste svinčnik, ki v bistvu ni svinčnik, ampak ima na eni strani 2 mini nastavka, lahko bi bila izvijača, na sredini je mini "vaservaga", na drugi strani pa mini baterijica ... Spet, človek ne ve, če bi se smejal, ali zjokal. Jim poslal vse skupaj nazaj. Bi jih poklicala in jih poslala v tri krasne... Po prvem šoku, smo se samo še smejali.

Seveda se sama sebi zdim bedasta, kako sem mogla bit tako naivna, da sem mislila, da bom dejansko dobila tako vredne predmete za nakup v vrednosti 25€. In celo po vsem, kar sem že prebrala napisanega o nategovanju kupcev iz prav tega omenjenega kataloga. Ampak seveda, nisem mogla, da ne bi. Prekosila sem sama sebe in si prislužila naziv "naivnica leta", haha!

Kot dokaz prilagam slikico "darilc", upam, da ne padete dol od smeha. Sicer pa, zakaj pa ne, smejmo se, saj dejansko JE smešno.  

Včasih se nam zdi, da bi nam bilo lepše živeti kje drugje. Da se v naši majhni Sloveniji težko "kam pride". Zunaj, torej v tujini, je vse dosti lažje. Ali pa se nam to le zdi? Poglejmo recimo samo med estradniki. Amerika, na primer, ima  lepo število uspešnih svetovno znanih igralcev in glasbenikov. Pa pri nas? Poglejte samo trenutno "najbolj" gledano televizijsko "limonado" Kmetija slavnih. Sploh resnično poznate katerega od teh "slavnih"? Razen mogoče Fredija in Salome.

Ok, to je šovbiznis. Kaj pa drugi "biznisi"? Pri nas rabiš kar dosti "sreče", če hočeš, da ti en posel uspe. Če odpreš samo restavracijo, moraš bit preklemansko dober, da ti zlaufa. Enako je z gradbeništvom, kot s katerokoli obrtjo, ki se je boš oprijel. Kot pri iskanju nepremičnine (o tem kdaj drugič), je tudi pri poslu predvsem potrebna lokacija. Ker če odpreš butik s cunjami po najnovejši modi nekje na vasi, kjer so še sto let za luno, definitivno propadla naložba že na začetku. Ali pa kafič na "vinogradniški" cesti.  Kaj ti bo gostilna, ko na vsakem metru stoji zidanica in kiloooometriiii vinoooogradov.

Pa da še malo omenim najnovejšo "muho" (ali pa tud ne več tako novo), bloganje. Koliko od vas sploh redno prebira bloge na internetu, glede na to, da danes že vsak lahko odpre svoj blog in piše kar mu pade na pamet? Ali pa pišemo samo vsak sebi? Na youtubu pa človek posname sam sebe in svetuje, kako se pravilno poljublja, ter to demonstrira še z bresvijo. In ima že skoraj 350.000 ogledov. Po moje moreš bit samo malo odštekan, pa ti rata. Kot tisti tip. No ja, nekateri so pač rojeni igralci in zabavljači. Drugim je potrebno malo več sreče in ... brez muje se še čevelj ne obuje. Kakšna ideja za dober biznis? Se priporočam.

Ne vem, kaj mi je, ampak zadnje čase me spet prijemlje utrujenost, zaspanost, brezvoljnost... Nič se mi ne da, najrajši bi cele dneve spala... Razmišljala sem že, kak bi fajn blo bit medvedek. Počasi bi se lepo "zabubila" in prespala to zimsko "sranje" . Res, prav depresija me daje, ko gledam to dolgočasno vreme, listje rjavi in pada z dreves, zjutraj, ko grem v službo, je še tema in zvečer je že okoli sedme ure tema... Kaj bo šele, ko prestavijo še uro... Bljak! Ponoči je že skoraj tako hladno, da razmišljava že o začetku kurilne sezone... Ah, sem dolgočasna, vem. Ampak tale jesenski čas nikakor ni zame. Sicer me ponavadi daje tudi pomladanska utrujenost , ampak je še vedno bolj prijetna. Se mi zdi. Ha ha! Takrat vsaj veš, da lahko pričakuješ toplejše dneve, vse brsti in zeleni, in potem pride še poletje in morje, itd.

Kaj pa vi, kateri letni čas vam najbolj ugaja?! Zzzzz, mislim, da bom jaz malo zadremala.

Še ena grozljivka, mešanica filma "Šesti čut" in "Krog". Gre pa seveda še za en remake Korejskega filma "A tale of two sisters". Čeprav sem tud' tega našla kar na youtubu, pa ni niti približno kot ameriška verzija, ki se mi zdi dosti boljša.

Film se vrti okoli najstnice Anne, ki se s težavo sooča s smrtjo svoje matere, ki je umrla v eksploziji pred Anninimi očmi. Ko se Anna vrne s psihiatrije, jo doma pričaka tudi očetova nova žena, bivša negovalka njene matere. Medtem ko s sestro raziskujeta vprašljivo preteklost svoje mačehe, za katero mislita, da ji gre samo za družinsko dediščino, se Anna sooča z vizijami duhov in grozljivimi nočnimi morami. Vse skupaj pa pripelje do šokantnega konca, da dobiš kar kurjo polt.

V glavnem, film vreden ogleda, za vse, ki imate radi tovrstni žanr filma, in vas ni strah že ob prvem poku eksplozije.

Skoraj bi držalo, da dandanes brez računalnika nikakor ne gre. In brez interneta, seveda! Ampak že samo programi za brskanje po spletu so dober način, da se pretihotapijo v vaš računalnik nepridipravi in še tako dobro zaščito lahko zaobidejo sposobni hekerji. Čeprav sem v zadnjem času vse bolj in bolj »odvisna« od interneta, mislim da bi brez njega vendarle lahko preživela. In čeprav dnevno dosti časa preživim za računalnikom, sem prepričana v eno stvar: Nikakor ne nameravam preko spleta opravljati svojih bančnih storitev.

Ne uporabljam »klika«, niti drugih bančnih »uslug« preko interneta, kajti še vedno sem skeptična, kar se tiče zaupanja svojih financ v medmrežju. Mogoče sem paranoična, mogoče »staromodna«, ampak že same bančne kartice mi vzbujajo nezaupanje in strah. Rada se spominjam stare dobre hranilne knjižice, brez nepotrebnih stroškov vodenja računa in limita, s katerim si dandanes marsikdo zaserje življenje.

Tudi kar se tiče »spam«-ov in neznane pošte v mail-boxu... Ne odpiram NIKOLI! Sem pa doživela hecno štorijo, ko me nekega dne kliče soseda in reče »Joj, ti obvladaš angleško, sem dobila en mail iz Nizozemske; a bi prišla in mi prevedla? Prosim, prosim, gre za neki denar, ki naj bi ga dobila. Joj, pridi hitro, ti bom vse plačala, kolikor boš hotla.«  Seveda sem jo šokirano nekaj časa kar poslušala, nisem vedla, a se heca al misli resno. Pa pol bi blo treba še poklicat tega tipa in ne vem kaj vse se z njim zmenit. In ženska mu je medtem že poslala nazaj svoj naslov in telefonsko številko.

Jaz v tistem trenutku nisem imela časa kar letet k njej in se ubadat z njo, zato gre kasneje tistega dne moj in prebere maile. Ženska je bla čist "paf", kar objemala ga je in skakala ko nora, govorila, da mu bo dala denarja, kolikor ga bo hotel, tralala. V glavnem, moj prečekira vse maile, proba tud poklicat tisto številko... nič. Seveda se mu je že od vsega začetka vse zdelo sumljivo. Pa pokliče enega kolega, kriminalista, in ta mu pove, da niti pod razno ne odgovarjamo na te maile, da so dobili že veliko prijav okoli tega, da raziskujejo zadeve itn.

Seveda je tako isto objasnil tudi tej sosedi. Ženska ga je nekaj časa gledala ko tele v nova vrata, potem pa čez par minut začela, da ne, da to ne more bit res, da ona bo dobila denar ... In ne vem, kaj še vse.  Moj je rekel, da kar ni mogel verjet, kako je ženska nora. Bolj ko ji je objasnjeval, kakšni triki so to na internetu, bolj je ona trdila svoje. Potem je pa rajši kar šel skozi vrata in jih pustil na miru.

Ene par dni po tistem še vedno seveda ni dala miru in je kar naprej kvasala, da se ji zdi to čudno, kdo bi jo to lahko takole zezal po internetu, kje so dobili njen email naslov, itd. Mislim, hallooo, ženska, kaj teb' ni jasn'?! Na koncu smo se seveda že vsi počasi delali norca na ta račun, ampak včasih je še znala pripomnit kako neumestno "Kaj pa če je blo vse res in smo spustili iz rok dobro priliko za zaslužek?" Hm, , saj človek ne ve, kaj bi si mislil.

Že od majhnih nog sem čisto mahnjena na čokolado. Mami mi vedno reče, kako se še do danes nisem prenajedla čokolade, saj sem jo kot otrok pojedla na "tone". , kako se človek lahko "prenaje" čokolade?! Predvsem "in" so bile v tistih časih milka čokolade. Oz. takrat je bila samo ena sorta, čisto navadna mlečna Milka. Njami! Hodili smo še v Avstrijo v šoping in tam kupovali cele kartone te slastne čokolade.

Ja, in še danes ne morem brez nje. Po vsakem obroku obvezno zapaše nekaj sladkega in najrajši je to kaka fina, sladka, v ustih topeča ČOKOLADA. Čeprav se že za kosilo najem čist preveč, ampak še zmeraj ostane "prostor" za nekaj sladkega v mojem želodcu. Mal me vsi čudno gledajo, ampak kot marsikomu paše po obroku deci vinčeka, ali cigareta, meni, bolj kot vse na svetu, zapaše sladko (pa čeprav sem tudi kadilka).

Ooo, kaj bi jaz brez tebe, sladko razkošje! Brez čokolade mi živeti ni.  "Ime mi je Lidija in sem čokoholik..." Ha ha ha!